Pred nekaj časa nazaj, sem srečal prijatelja, ki mi je povedal, da igra igre na srečo, jaz takrat še nisem igral nič. Enostavno mi je to bilo potrata časa in denarja. Potem pa se na to začel gledati drugače, videl sem, kako srečen je prijatelj, pa čeprav še nikoli ni zadel velike vsote denarja, a ta njegov ritual, ga je osrečil.
Kar nekaj časa sem premišljeval o njemu, ni mi dalo mira, celo v službi sem si vzel toliko časa, da sem si pogledal katere vse igre na srečo obstajajo in kje jih lahko kupiš. Vse to je bilo zame novo, brskanje po netu me je potegnilo. Ko sem se peljal domov, sem moral še na bencinsko, tam pa sem spet videl igre na srečo in prvič zaigral eno igro z številkami. Sam sebi nisem mogel verjeti, da sem to res naredil, ker nikoli nisem igral popolnoma nič. Tako je tudi mene potegnilo notri. Vedno, ko sem šel na bencinsko, sem si začel kupovati različne igre na srečo, ker je to bil tisti neznani občutek sreče, upanja, adrenalina, ki mi lahko prinese srečo in denar.
No, nikoli ne reci nikoli. Tako jaz še danes igram igre na srečo, do sedaj še nisem zadel velike vsote denarja, sem pa zadel kaj malega. Vendar res ne gre zato, gre predvsem za en ritual in da si pustiš možnost, da mogoče pa kdaj le zadeneš, če ne igraš, te možnosti enostavno nimaš. Odprl sem si možnost in upanje, da lahko enkrat zadenem velike vsote denarja. Sanje so dovoljene, ane? Tukaj sem se prepustil, igre na srečo mi dajejo občutek sreče in tako bo tudi ostalo. Sedaj sva z prijateljem ista. Ko se srečava, pa pade tudi kdaj debata na to, katere igre na srečo so dobre in katere ne.