Zrasla sem na manjši kmetiji, kjer smo imeli nekaj domačih živali in smo si pridelali sami skoraj vso zelenjavo. Ko sem se poročila, sva se z možem preselila v mesto, saj sva tam dobila službo, pa tudi otroci so imeli vse pri roki. Po zelenjavo sem še vedno hodila k svojim staršem in kadar sva z možem le imela čas, sva jim na kmetiji tudi pomagala. Sčasoma sta starša kmetovanje opustila, saj nista več zmogla, mi pa smo živeli predaleč. Po približno dvajsetih letih sva stanovanje v mestu zamenjala za hišo na vasi z malo vrta.
Na vrtu sva gojila čisto malo zelenjave, ostalo pa je bil bolj okrasni vrt. Nekega dne, ko sva s sosedo pili kavo na njenem vrtu, mi je omenila, da mora kupiti gnojilo za travo in da je letos že malo pozna. Najprej sem mislila, da sem slabo slišala, zato sem jo vprašala ali se je zmotila in je namesto gnojilo za travo, mislila na gnojilo za zelenjavo.
Pogledala me je in ponovila, da ne, da vsako leto kupi gnojilo za travo, vprašala me je še, če jaz tega ne počnem. Glede na to, da sem zrasla na kmetiji, kjer je trava rasla sama od sebe in smo jo kvečjemu odstranjevali, mi to, da bi kupila gnojilo za travo ni še nikoli padlo na pamet. Zato sem ji to tudi povedala. Nasmehnila se je in rekla, da naj pogledam malo naokoli, da imajo vsi sosedi pred in za hišo travo kot iz revije in da tako skrbno negovana trava ne zraste sama od sebe.
Sprehodili sva se po vasi in trava je bila res povsod videti negovana, ko sem prišla domov, sem ugotovila, da je samo pri nas prepuščena sama sebi. Vprašala sem sosedo, kako neguje svojo travo in obljubila mi je, da me bo naučila vseh trikov. Nekaj pa vem zagotovo, nikoli ne bom omenila svojim staršem, da kupujem gnojilo za travo, saj bi si zagotovo mislila, da sem malo nora.…
