Z energijska terapija sem se prvič srečala v obdobju, ko sem se počutila izčrpano, brez pravega razloga. Zdravniški izvidi so bili v redu, a vseeno sem čutila napetost v telesu, motnje spanja in nenavadno tesnobo. Prijateljica mi je priporočila terapevtko, za katero sem bila sprva precej skeptična. A ker sem imela občutek, da nimam kaj izgubiti, sem se odločila poskusiti.
Že ob prvem srečanju me je presenetila umirjenost prostora in terapevtkin nežni pristop. Ni šlo za pogovor, kot sem ga bila vajena pri psihologih, temveč za občutek, da je moje telo tisto, ki pripoveduje. Ležala sem na mizi, medtem ko je terapevtka polagala roke na različne dele mojega telesa ali pa jih nežno držala nekaj centimetrov nad njim. Občutki so bili zanimivi. Toplina, včasih mravljinci, drugič sproščeno dihanje, kot da bi moje telo končno izdihnilo nekaj, kar je dolgo zadrževalo.
Po nekaj terapijah sem začela opažati spremembe. Spala sem bolje, počutila sem se bolj prizemljeno, predvsem pa sem spet začela čutiti sebe, svoje potrebe, meje in občutke. Zanimivo je, da so se po vsaki terapiji odprla tudi čustva, ki jih prej nisem prepoznala: žalost, jeza, pa tudi olajšanje. Terapevtka mi je razložila, da telo nosi spomine, ki jih um pogosto potlači, in da se skozi energijsko delo ti vzorci lahko začnejo raztapljati.
Danes ne hodim več redno na energijska terapija, a se k njej vrnem, kadar čutim, da sem izgubila stik s seboj. Energijska terapija mi ni dala instant rešitve, ampak mi je odprla vrata do globljega zavedanja telesa in počutja. Zame je postala dragoceno orodje za ohranjanje notranjega ravnovesja.
Sčasoma sem začela bolj zaupati svoji intuiciji in poslušati signale telesa, kar prej nikoli ni bilo moja močna točka. Energijska terapija mi je pomagala umiriti notranji dialog in zmanjšati občutek pritiska, ki sem ga nosila. Ni nadomestilo za medicino, a zame je postala pomembna podpora in tihi opomnik, da se včasih največje spremembe zgodijo v tišini.