Ko smo se preselili na podeželje, si nisem predstavljal, da bom nekoč res razmišljal o rečeh, kot je električni pastir. Imeli smo manjšo parcelo, nekaj sadnega drevja in odprt travnik, ki se je zdel idealen za kozice, ki si jih je zaželela žena. Romantična predstava o jutrih z zvončki na pašniku pa je hitro naletela na realnost: pobegle živali, razrit vrt in sosed, ki ni bil navdušen nad njihovimi obiski.
Po nekaj poskusih z ograjami in improviziranimi ovirami sem se odločil, da potrebujemo konkretno rešitev in tako sem prišel do električnega pastirja. Na začetku sem bil rahlo skeptičen. Bo delovalo? Je varno za živali? Kako se sploh to uporablja?
Po nasvetu lokalnega kmeta sem kupil preprost komplet z baterijskim napajanjem in ga namestil okoli pašnika. Navodila so bila jasna, postavitev pa hitrejša, kot sem si mislil. Koze so se hitro naučile, da žice ni pametno dotikati in po enem dnevu so me že gledale, kako preverjam napetost, kot da vedo, da zdaj obstajajo pravila.
Od takrat je naš električni pastir stalni del našega malega kmetijskega vsakdana. Ni glasen, ne opazen, a dela natanko to, kar mora – varuje prostor in živali hkrati. Odkar ga imamo, ni bilo več pobegov, ni več poškodb na vrtu, in tudi mi spimo bolj mirno.
Včasih so najpreprostejše rešitve najboljše. Električni pastir ni le pripomoček, je tiha meja, ki ohranja red in mir. In v našem primeru tudi dobro voljo s sosedi.
Kar mi je najbolj všeč pri električnem pastirju, je to, da deluje zanesljivo v vseh pogojih, tudi ob dežju ali močnem vetru. Enkrat na teden preverim napetost in stanje trakov, sicer pa sistem deluje popolnoma samostojno. Za nekoga, ki nima izkušenj z živinorejo, je to velika prednost. Tudi otroci so se hitro naučili, da je meja tam z razlogom in da je spoštovanje prostora pomembno. Električni pastir je zame postal simbol ravnotežja med svobodo gibanja in odgovornostjo do reda.